top of page

Lijulav-Desperté (cuento tsotsil-español)


Lijulav


Valor; ver y alcanzar la verdad

K’ucha’al k’opojel ta ch’ojon tak’in


Ta jam xchu’uk ta ju’ li jsatake yo’ ta xvik’ oe. Julanon xa. Li sob osile ta stsobbe sk’evuj kelemetik xchu’uk noxtok sakjaman xa li vinajele. Li’ banalon ta amak’, yatintasojon li yov osil ta ak’ubaltike, jun tuk’ tsmala sba jk’echoj ta jk’ob xchu’uk chka’i li jbek’tal li’ banal ta sikil sakubel osile. Ta jta to ech’el ta k’elel noxtok li ti’na jamale. Ta jmuyes li jsat ta vinajele, chkil li slajeb k’analetik chtup xa ta sat k’ak’al chtoy xa talele; li jch’ulmetik ta vinajele tsnak’ xa sba yalel ta smaleb k’ak’al. Li’ to banal vayemom ta siklaman lum, ta joyp’in jol ta yelav jsurto xchu’uk ta xkil ta xokon jsat li ok’usi anil jelave, jkot nox ik’al ts’i’ li’ yilojon to’ox abol jbae...


Yernex xa. Li lok’ xa li ta chanvune. Ta jtuk’ulan k’usi jayib ora xa li li’ ta sk’elobil ta jsurto k’obe; mu’yuk xa sta o’lol ora yo’ sta o li oxibe. Lek jun ko’on, yu’un ta jkuxbe chib k’ak’al ta chanvun ja’ li slajeb xemanae. Ja’ nox li’ to pajemom ta kevutike, ta sti’il li jp’ej bajbil tenelte’al na xchu’uk tak’in lamina sjol. Chkil chjelav jchi’iltaktik. Li’ chotolon ta tsajal xila. Ta kelave oy jkot mexa chanib xchikin ja’ yech sbon uk, xchu’uk noxtok ta sjoyob oy oxkot xila xokajtik li ta snakleb spatilale oy ts’ib sak sbon “Coca-Cola”. Ta sba li mexae chkil jun tsu ch’abal xa sbel, xokol xa, ja’ nox ta xch’ute oy ts’ibabil k’ucha’al li ta xilaetik uke, ta sjoyobe oy xokol oxib baso ja’ to’ox yu’unik li oxvo’ jchi’iltak batemik xae. Chiva’i xa ech’el, ta o’lol sbel ta xkikta li ik’t’uban uch’bajel yolel ta xkuch’ to’oxe. Chkalbe li chonolajele “kolaval” chibat ta muk’ta be.

Ta jtam ech’el li jbe chisut o ta jnae. Solel nox chijil sat li k’ak’ale, chchik’ jbek’tal, va’i un xnopet chibat o ta caro buy ch-ech’ yak’on ta Chikinibalvo’e. Laj jk’el li jvorxae, k’ajomal nox oy ta stsob sba oxmil, mu nox buy ta xtoj o li k’usi ta jk’an chibat oe.

Jtambe chixanav, ch’abal buy nox sjelemal yilel k’usi sjalil oy ech’emon xa li’toe, k’ucha’al jtamoj jbe o li chanvun li ta eskuela ta Sek’emtike. Chibat ta jun muk’ta be pasbil ta semento buy oy lavi chanav jts’uj ik’ tstoy muyel li pukuke. Chkil chjelav me’ kaxlanetik xcholek xchu’uk yoltak buy chijelave, chanav noxtok jkot cha’kot caro, jchi’iltaktik mu xkojtikin, epe naka viniketik; chtalik xa ta sutel ta yabtelil, jok’ajtik talel smachitaik ta surto snekebik xchu’uk snuti’ik buy chich’ik o ech’el uch’imo’ skuenta ta ol k’ak’ale xchu’uk li sbachaltake; “chibat muk’tot”, “chibat muk’ta me’”.

Ta jlom naetike chkil antsetik tsjalik, tsts’isik nichim ta sti’ snaik, yane tsmak’lan sts’unubik. Jtoy li jsate chkil naetik, patbil xamit jlom sjoy xchu’uk texa sjol ja’ nox li ta o’lol ska’ka’ul li jolnae oy skurusal, yan naetike ta latriyoetik o blok xchu’uk tak’in lamina sjol. Oy ep naklebal naka pach’ajtik sjoltak. Chkil chlok’ xa ch’ayil ta joljol naetik; xmal xa che’e, yora xa ve’el ta xmal.

Muk’buy oy tok ta vinajel. X-ak’otaj nox ta muyubajel li mutetike, ch-ok’ik ta k’ob k’ob te’etik li oy jaytek’ ta k’alk’al naetike; xmuyubaj ya’el ko’on o: “Balto li ta kok litale, yu’un li k’ak’ale solel xkuxet ko’ontik xcha’le, li ma’ukuk ta okol litale muk’buy kil yechuk li’e”, yech kal ta jol ta jpatbe jba o ko’on li ch’abal toj ku’un li karo chibat o ta jnae. Lijoyp’ij, laj kil li namtal osil to chkom li buy chibate.

Nat xa lixanav yu’un chlik ch’ayuk xa ta xkil li namtal vitsetike li k’ajomal stak’ k’elel ta Sek’emtike, ja’ me li li’toe solel ak’ol xa, toyol, yech’u solel tsotsik ch-ech’ li ik’ batele. Ma’uk k’ucha’al ta Chikinibalvo’e, yu’un teyo’e olon xa, meybil nox ta jme’tik balamil ta vo’p’ej k’ox vitsetik ta sjoyob. Ja’ yech xbat li jbe chakli’i, stse’ek nox li sjakel koktake, chijil xch’ul sat li k’ak’al li li’ ta slikebal jabile.

Ta Ya’al Ts’i’on xa, chi-och ta bik’it be yu’un ta jk’an ta jtuch’ jbe yo’ sujem chik’ot o ta jnae, ta xokontak li bee ox ixim takijemik xa. Lek to nom chkil jchi’iltaktik chotajtik ta sba ton ta yolon skevujal tulan, tsnak’ sbaik o yilel li k’usi ta spasike. Yolel chijelav ta yelavik, chik’ikon ta uch’ pox, mu jk’an xkuch’ xchu’uk li oxvo’ kremotik xkojtikinik nox yilel ja’ nox mu xa xul ta jole buy toe.

—Vinikot, k’uyu’un muk’bu chavuch’e,- yal li jun ta ye vinik nox ya’el k’alal yolel chva’ital xchu’uk sak tse’intaone.

—Li vo’oxuke me ma’uk vinikoxuk chava’iabaik yech’u chavuch’ike. Ja’ nox ta xkalboxuk li uch’ poxe ma’uk me chal me vinik jun o i’i,- kalbeik li k’alal muk’buy jch’unbeik li k’usi yalbikone. Mu xa buy jmala stak’bikon, laj xa jk’oponik komel.

Li jsate potsbil ta chik’inajel, chkal lubel, naka to liyul ta Chikinibalvo’. K’usi chkile ja’ nox li vinik antsetike xi’emik, mu jna’ k’uyu’un. Ta jtuch li nom chkil li epal krixchanoe yo’ chik’ot o teyo’ li ta stankeal li vo’e, li tey p’ejel nox li ta xokon li muk’ta bee. Li jchi’iltaktik taje tey va’ajtik teyo’ yolon skevujal li nukul pat te’etike. Teyo’ yelav oxib kurus pasbil ta te’, buy jujun jabil chjelav yet’esik li k’in kuruse ta vob xchu’uk t’ent’en vob ta xchi’inbe sp’ijib k’op li iloletike, teyo’ yav yak’otajeb martomoetik slapoj spok’u’ik xchu’uk buy me’ k’inubaltik xa sbon li snetak li sots’lebal semet pixalaletike. Ja’ nox li lavie ja’ yav li ok’usi yu’eme. Chinopojech’el, ta lumtike ta jk’el t’ojoltik ch’ich’, stak’ xkal o much’u lajem ta milel. Li’ teyo’ yav li k’usi yu’eme oy jkot ts’i’ chamem, mats’ulanbil snuk’, leklektik nom xil noxtok oy me’ kaxlanetik yech chamemik uk.

Li jchiname bats’i xtal xbat tajmek ta sa’ be smelol li k’usi yolel ta xil li jsatake. Chalike ja’ la jun ak’chamel, ji’, jun ak’chamel yu’un svayijele ja’ la jkot ok’il ta xlok’ xanavuk ta ak’ubaltik, lok’ yuch’be xch’ich’el chonetik.

–Laj ya-yalbon jun jo-jok’ch’emon ta sobe li ja’ la ju-jun vinik ta Ya-ya’al Ts’i’ ta la x-xlok’ ta ak’ubaltik pa-pasen lok’el tata ok’il – xi x-um on yal Marian, jun vinik mol xa li sate, tsu’ul xa.

–Vo’one mu stak’ xkal li yech li k’usi chavalbe smelole, ko’ol k’uch’al lok’esbil ta jun chopol vayichil li k’usi chavale – chkalbe li Mariane.

–Ak’ume muk’buy chach’un Chep Chij, yech, – o much’u stse’in nox stak’bontalel.

Chibat xa, muk’bu k’usi chkal yan yo’ ch’abal xa ta xka’i o li k’usi ta sa’beik xchich smelolale. Yu’un ch’abal onox ta stsak sba stuk’il, muk’bu oy smelol, yu’un ja’ nox mats’bil lajem snuk’ li me’ kaxlanetik xchu’uk li ts’i’etike ja’ chalik o li jun vinik pasem ta ok’il much’u spasoje. Li stalel li J-ik’al k’ucha’al slo’iltaojbon li jlmuk’ta me’e ja’ lek ta ch’unel, yu’un oy much’u xa yalojbon li yiloje, slo’iltaojbikon k’usi x-elan, mu xko’olaj k’ucha’al li vinik chlok’ ta ak’ubaltik pasen lok’el ta jkot chone, lo’il nox.

Liyul xa ta jna, chi-och ta jvayebe, mu jna’ buy li jme’e. Ta jlok’ li jk’u’ yo’ xch’ay o li k’ak’al jkuchoj talele, ta jbanan jba ta jkuxbe ta batem; muk’buy ta jmuts’ li jsat nex sbone yu’un ta jyules ta jol me yech nan li k’usi laj ka’ie xchu’uk chka’ibe yok’el mutetik. Ko’ol k’ucha’al tsaktsevul xlebluj yul talel ta jol jun namal na’el k’alal baluneb to’ox jabilale; “vo’otike naka me oy jchanultik, jkot chon ja’ chak’otik iluk ta kuxlejal, ja’ yech k’ucha’al bolom, ok’il, uyuj xchu’uk k’usi yan chon, me solel tsots li chon taje yu’un solel tsots li jchi’iltik uke ja’ nox ti me cham une yu’un me chichamotik uk un”. Li sk’optak li ta namtal na’el taje ja’ yu’un li j-ilol mol Manvele, k’alal laj ilolajuk xchu’uk smuk ta o’lol yut na li jkot mol kelem chak’be ta smoton li yajval balamil yo’ sk’anbe o vokol li li’ chinakiotikotik oe. Ja’ yech yak’ojbeik skantelail li jnakotike, ta pom, kantela, nichim xchu’uk xantoj lilinbil ta lumtik, ja’ nox ti taje oy xa ta vaxakib namtal jabil yu’em.

Li jme’e tey teyo’ ve’eb uch’ebal na ku’untikotike xchu’uk li jmuk’ta me’e, ja’ tslo’iltaik uk li ak’chamele. Ja’ jun k’op li lavie k’ajomol ja’ chlo’ilajik o li krixchanoetike, jujun talel chalik li k’usi ya’yojike. Jlom ealetike tstak’be sbaik li k’usi chalike, yantike tslo’iltaik li jun la k’ox krem ok’il svayijele. Chilik, ta jlap li jk’u’e.

—Yu’un la smiloj vakaxetik, chijetik, ta smil vo’kot vak’kot kaxlan jujun ak’ubal xchu’uk chich’ech’el jlom yu’un yan to o la li ta smil komel noxtoke. Li k’usi yu’em lavie slikebalto li k’usi ta spas li ok’il, ak’chamel o me k’usie; mu la jtatik ta milel un, ep xa la much’u sk’an smiloj yu’un la muk’ yu’yu’unik, k’alal ta sk’an ta satiik ta tuk’e mu xa la stsak sk’ak’al ta jtuke ¡Ch’ayemotik li’ a! ¡Chlaj sti’ li kalak’tike! – Bats’i xk’ot xa nox ta avo’on ya’el li k’usi chal li jmuk’ta me’ teyo’ ve’eb uch’ebal na ku’untikotike.

Laj ka’i li k’ope, chkalbeik li smak’ li yeike, yu’un mu sibtasik li jk’ox chi’il tey ts’iririk sat ya’yoj li k’usi yolel ta lo’ile.

Lek muk’ta jal ech’ xa li k’ak’ale, jmuk’ta me’e lajem xa vula’ajuk, yolel xa ta spasbon jve’el li jme’e. Vo’on une yolel ta jk’el slapoj snichim k’u’tak tey va’al teyo’ ts’el lekil ch’ul k’ok’ yolel ta slajes li vach’etike tslok’es jts’uj ch’ayil chjatav lok’el ta lambil texail jolna. Yolel ta xalbon li bat sk’elik jmuk’ta me’ tanae yu’un ja’ li oy ta chamele. Tey la ta xvayik tspakbeik o la yo’on ti jumk’ta me’e yo’ mu stukuk cha’i o sba xchu’uk li xchamele. Vo’one chikom jk’el li jnae, bat jk’el ok’ob vo’one.

Chkil chp’itulaj li jt’ultak li’ ta amak’e, li jme’e yolel chalbon li lajem xa la sve’ele, sk’an sa’bel ta te’tik. K’alal ka’ie jtam jlik volsa, jun machita yu’un ta beon xa. Sujem sk’an chibat k’ucha’al stak’ chka’ie, ja’ me li k’alal li lok’ talele yalbon li jme’ li chbat svu’laanik jmuk’ta me’ tanae.

Li ta volsa jlikoj ta jbats’i k’obe noj ta yanal chenek’ botil xchu’uk yan ts’i’leletik ja’ nox mu jnabe k’usi sbitake, k’ajomal nox jna’oj li ts’i’ileltik li’e ja’ jal chkuxiik ta stakinal balamil. Chibat xa ta sutel ta jna. Laj jta jkot kiletel chon li’ ta bee, yox k’ucha’al yanal te’.

—Ch’ul chon, ch’ul sts’unub yajval balamil, mu me k’usi chakut, mu me k’usi chajcha’le, tuk’ me chi-ech’, tuk’ me chixanav, mu me k’usi chkal, mu me k’usi chkelk’an k’ajomal nox ta jk’an chijelav muk’bu k’usi chajcha’le.

Jtam ta ach’ li jxanbale. K’alal kil li kiletel chon le’e yul talel ta jol k’usitik xchanubtasojon li jmuk’ta me’ Paxku’e xchu’uk k’alal ta xuton batel me jlajes li tseil itajetike yu’un la ja’ ta xkiltik o li itaj chonetik li chale.

Liyul xa li ta jnae, jme’e yolel ta sjak’bon k’uyu’un li solel li jalij tajmeke, ta jchapbe smelol.

–Lek li muk’usi apase. Yu’un jna’tik k’usi avalojbe li yaxal kiletel chonetik li solel juju jlikel chanupilan k’alal chabat ta te’tike – stse’etik nox yolel chalbon.

K’alal batik li me’ jtote yalbikon li jmak lek li jnae, mu xa xilok’ ech’el buy chibate yu’un yalbon to k’ucha’al li ok’ile.

–Yech, naka chalik li yilojik xae – Xk’ek’et li jme’ k’alal chanavik xa ox ech’el ta sbelel sna ti jmuk’ta jme’e.

Jtuk li yiktaik li jme’ jtote, p’ajem xa talel noxtok li ak’ubale, ik’ xa. Bats’i xmeyet nox ta ko’on ta jts’iba jayp’osuk nichim k’op, yu’un solel lek chka’i ta ts’ibael, xmuyubaj ko’on o, ja’ tey chkal bak’intik li k’usi chopol chka’i ta ko’one. Jtam xa jun lapis, jlik vun, lichoti xa ta yelav jkot te’ mexa teyo’ tstaon to li xojobal li jch’ulme’tik chvinaj teyo’ snenal vo’ li tey xekel jun kuveta ta ts’el ti’na li jamal to ku’une.

Vaychil

LAVIE JVAYCHIN LI VOLJEE,

kilbe yok’el volje vinik antsetik

tslo’ilta stalel skuxlejalik.


Sk’anbeikto vokol totil me’il

ta vinajel ta balamil,

yo’ mu xjipeik o ta ch’ayele;

kuxluk to li stalel skuxlejalik

yiktaojik ta yalab snich’nabike.


Chilok’ ta jamaltik jk’el li jch’ulme’tike, ko’ol k’ucha’al jun semet toybil muyel ta vinajel yilel tajmek. Muk’buy yech oy xkil, solel nox sakchijan sat, yu’un chak’an chaxanav ta ak’ubaltik lavie mu persauk chatam lok’el atoj yo’ chavil o abee. Lajuneb ora ak’ubal xa, oy sik, chi-och ta vayel xa jna’.

Ka’i oy k’usi chbak’, yul o jch’ulel, ko’ol k’ucha’al oy k’usi ta sjot’ik ya’el, muk’bu ka’ibe buy stuk’il tal, chilik o, va’alon xae chka’i buy chtal; ta mol yutna chlik talel. Chixanav jtek’ cha’tek’, ta jta ta k’elel li tey teyo’ k’elob osil ta xtale, li’to teyo’ va’alone mu jta ta ilel nox, “¿me yech nan chalik li vinik chlok’ xanavuk ta ak’ubaltik k’ucha’al jkot ok’ile?” Lik k’un xanavkon. Mu jna me xi’emom o li k’usi ta xkil tanae o me ja’ nan chixi’ o li me jsibtase yu’un ta jk’an ta xkoxtikin. Chinopoj xa ech’el, mu’yuk k’usi oy, k’ajomal nox ti k’elob osil xchu’uk li sakchijan snenale, “me bat xa nan”, jyules ta jol. Bat jnach’ita li ta makal k’elob osile, yolel sjot’ik ta ach’, chlok’ jch’ulel ta xi’el ya’el, li ko’one tsk’an chlok’ li ta sti’ ko’one. Sjot’ik ta ach’, ja’ li sk’ob te’el turasno ta spase ja’ ta xbak’ o li ik’ yolel chanav lavi ak’ubale, yu’un li jun sk’obe tey xtijton ta ventana. Ta jch’ayes li jxi’ele, “ch’aj te’ solel muk’ta xi’el avak’bon, k’elaba me ok’ob un yu’un ta jbojot yalel”, ta jnop.

Jlikel to jsutel tal ta vayel, ta ach’ vik’ jsat yu’un, lijulav o, oy k’usi yan xal ta xbak’. Ta jtam li jselular tey ta yelav jsurtoe ta jk’el o k’usi jayib ora xa: ol ak’ubal xa. Chilik xchu’uk chinach’i lok’el teyo’ sk’elob yosilal li vayebale. Stse’ek nox li jch’ulmetik ta vinajele. Li’on to li’toe chka’i ta ach’ li k’ucha’al naxe, ta jolna chlik talel, omuch’u chanav ya’el. Stam sba nox jxi’el ta ach’ ta vo’on. “K’usi xa nan un, taje ma’uk xa jtek’ te’ k’ucha’al naxe”. Mu jna’ k’usi ta jpas.

Muk’buy chixi’, tsots ko’on: “chilok’ ak’ume li jme’e yalojbon komel li muk’buy chilok’e, yu’un muk’u xkutik un, yu’un chilok’”. Yolel ta jtam li jun machita li li’ tik’il yu’un ta yut na li jtote ja’ stu yu’un o me ok’usi yu’e, yu’un ja’ ilel li lavi une. K’un jambil ta jcha’le li ti’nae, chibat teyo’ kajkantik be spaso jtot yo’ lek chiyal chimuyotikotik o tajmek li ta jol jnae. Ta jtambe k’un muyel li ta kajkantik be chmuye, laj jp’ajes li jmachitae. Yu’un solel tsots chka’i li xi’ele, ja’ nox li ch’abal to jtaoj ta k’elel li ta jolnae. Li k’usi teye ya’ion xa, anil xa chtal li’toe. Vo’one chi-anilaj uk, chi-och ta yutna, ko’ol k’ucha’al chixi’ o li k’usi oy ta melele.

Li ko’one solel sujem ta sbak’es li jch’ich’el ta xi’ele, “¿k’usi nan li taje?”. Ta jnop chilok’ ta ach’, ja’ nox lavie jp’el xa chkal. Ta jchap jba lek, yu’un ta xkich’ lok’el li tuk’ nak’al yu’un jtote. Jun tuk’ yu’un to’ox jmuk’tot Chep Chij, ko’ol sbi xchu’uk vo’on, xkaltike. Li jbie ja’ sk’exol li jmuk’tote ja’ nox ti “Chij” une yech ch-albat to’ox, yu’un ja’ la ti solel lek to’ox smil li te’tikal chij li jmuk’tot k’alal chlok’ ta paxale. Lavie ja’ smul li “Chij” chiuteotikotik oe; solel chalbikon li vo’one ja’ li ko’ol jbi jchu’uk li anima jmuk’tote. Ja’ yul ta jol lavi taje, xchu’uk noxtok ok’usi ch’ayem xka’i k’alal kal ta jtun li tuk’e, mu jna stunel, yu’un k’ucha’al chalike me chopol bate yu’un ja’ to tey ta chanel o, lavi une ja’ lek sk’ak’alik.

Bats’i kich’oj xi’el lilok’ talel ta amak’. Tey to ta jol na li k’usi chkaltike, li’ jnak’ jba ta spat li k’ox te’el elemonixe, oy cha’jov oxjov snamal to nan ta xil li kajkantik be chmuye, ta jmala chyal talel li’toe. Stambe chmak li vinajele, tstambe chtup’ li sat li jch’ulme’tike. Mu xa xvinaj k’usi oy ta joyob li’toe, sk’an xa junuk toj o joko yo’ ta xkiltik oe, yu’un ja’ti k’ak’em xa li sjokitoal jluskotik li li’ ta jti’nakotik yo’ sakjaman xvinaj o li amak’e.

Mu xyal talel le’e. Jip muyel jp’ej ton teyo’ sjoch’jone. Stambe xa ta chyal talel. Chicham ta xi’el, yu’un ja’ ta xul ta jol li ok’usi ch’ayem xka’itale, ja’ li jokoe, mu xa jk’an sut tam talel.

Chkil ok’usi oy xchikin, ko’ol k’ucha’al jol ts’i’ nox yilel. Mu jta ta ilel yan ja’ li solel ik’pulan li’toe, ta jtambe stuk’ael. Jxach’ be xa yat li tuk’e yu’un mu stsak sk’ak’al li mojil ch’aje. P’ol xa li jxi’ele, chul ta jol k’usi ta slo’ilta to’ox li jmuk’ta me’e, “yech che’e, vo’one mu to’ox jch’une”. Mu jna’ k’usi ta jpas, yech ch’ay ko’on o li k’usi yolel chil ta ik’pulantik li jsatake, li’ xa ta xtale, ja’ nox li jvexe t’uxi xa ta k’ixin vo’…

Laj jtam jba, li-och ta yut na, ta jtuk’ulan li tuk’e, cht’om o jtse’e li chkil li ch’abal sbek’e.



Desperté



Valor; ver y alcanzar la verdad

Como una llamada telefónica


Abro y me froto los ojos para espabilarme. Estoy despierto. La mañana acoge el canto de los gallos y el cielo empieza a clarear. Estoy tirado en el patio de la casa bañado por el rocío de la madrugada; una vieja escopeta aguarda en mis brazos y siento mi cuerpo en el frío amanecer. Alcanzo a vislumbrar que la puerta de la casa está abierta. Por un instante creí que todo era una pesadilla engañosa. Regreso la mirada al firmamento y veo las últimas estrellas desvanecerse por el resplandor del sol. La luna empieza a esconderse por el smaleb k’ak’al. Aún estoy tendido en el suelo frío, giro la cabeza hacia el lado izquierdo y alcanzo a ver algo que pasa corriendo, es un perro negro que ha sido testigo de mi sufrir...


Es viernes. Ya salí de la escuela. Visualizo el reloj de mi mano izquierda y me doy cuenta que en menos de media hora serán las tres de la tarde. Me siento estupendo, ya que descansaré dos días de las clases. Permanezco en la sombra, en el corredor de esta casa forjada de tablas, con el techo de láminas. Veo transitar personas. Estoy sentado en una silla roja. Frente a mí hay una mesa cuadrada del mismo color y alrededor de ella otros tres asientos, en sus respaldos está escrito “Coca-Cola” con letras blancas, eso mismo alcanzo a leer en la botella que contemplo sobre la mesa, la acompañan tres vasos vacíos que usaron mis compañeros que se habían sentado aquí antes de que yo llegara. Me levanto y dejo a la mitad mi botella. Le digo kolaval al señor de la tienda y agarro rumbo a la calle.

Tomo el camino que me conduce de regreso a mi casa. El sol está radiante, quema mi cuerpo; eso me hace pensar en tomar un carro que me lleve a Chikinibalvo’. Reviso mis bolsas y sólo encuentro tres pesos, insuficiente para pagar el pasaje.

Sigo mi andar como cualquier caminata desde que empecé a estudiar en la escuela de Sek’emtik. Paso sobre una calle pavimentada, de la que se eleva cierto polvo por el leve viento de la tarde. Veo gallinas con sus pollos cruzar por donde paso, pasa uno que otro carro, gente que no conozco; principalmente hombres, que regresan de su trabajo con sus machetes colgados en el hombro y su nuti’, donde llevan y traen las jícaras para tomar el pozol del mediodía, “chibat muk’ tot”, “chibat muk’ta me’”.

En algunas casas observo a señoras tejiendo o bordando flores en el patio de sus casas, otras dando de comer a sus animales. Alzo la mirada y veo construcciones, algunas de ellas con paredes de adobe, el techo de teja y en medio del caballete del tejado una cruz. Otras casas tienen las paredes de ladrillo o block, aunque con el techo de lámina. La mayoría tienen los techos cimentados con hormigón armado. En los hogares observo salir humo por el techo. Al parecer es tarde, ya es hora de la comida.

En el cielo no posa ninguna nube. El alegre trinar de los pájaros, que emiten desde los pocos árboles que aún quedan en el pueblo, está provocándome una alegría: “Qué bueno que vine a pie. El día está alegre y no caminar hubiera sido una lástima”, me digo para darme ánimos por no poder pagar un viaje en carro. Desvío la mirada y busco mi hogar en el horizonte.

He caminado lo suficiente y voy perdiendo los paisajes hermosos, que sólo se pueden observar en Sek’emtik, ya que esta comunidad está a una altura en la que el viento se siente más fuerte; en cambio Chikinibalvo’ es un lugar más bajo, abrigado por la madre tierra y cercado por cinco pequeñas montañas. Así se tejen mis pasos, con sonrientes zancadas y bajo la luz del sol del slikebal jabil.

Llego a Ya’al Ts’i’ y entro a una vereda para tomar un atajo, un camino que a los lados tiene milpas secas. A lo lejos veo a tres personas sentadas sobre unas piedras, que parecen esconderse bajo la sombra de un roble. Paso frente a ellos y me invitan a tomar pox, me niego, aunque se me hacen conocidos, mi memoria no recuerda de dónde.

—No eres hombre, porque no tomas —me dice con una leve sonrisa uno de ellos, poniéndose de pie.

—¿A poco eso piensan ustedes? Déjenme decirles que tomar o no trago no demuestra nada de lo que dicen —les digo mientras me despido de ellos.

Mi rostro está lleno de sudor. Tengo cansancio, pero ya he llegado a Chikinibalvo’. Lo que veo es que hay personas preocupadas en el tanque de agua, que está a un lado de la calle principal, no sé por qué. Acorto la distancia que tengo con la multitud, que está paradas bajo la sombra de los cipreses, frente a las tres cruces de madera donde cada año pasan a celebrar el día de la Santa Cruz con música de tambor y vob que acompañan las sabias palabras de los curanderos; éste es el lugar donde el martomo baila al son de la música, vestido con las flores del cotón y el arcoíris de los listones del sombrero zinacanteco. Me acerco y noto que en el suelo hay mucha sangre. Se ve a un perro muerto y varias gallinas, con los pescuezos llenos de mordidas.

En mi mente trato de encontrar alguna explicación mientras contemplo el hecho. Dicen que fue un brujo. Sí, con nahual de coyote, que sale en las noches a beber la sangre de los animales.

—Me co-contó un a-amigo de Jo-jok’ch’enom, que es un ho-hombre de Ya’al Ts’i’ que sa-sale en las no-noches en forma de co-coyote —dijo Marian tartamudeando, un señor con el rostro viejo y arrugado.

—No creo tu explicación, más bien parece una historia sacada de algún mal sueño —le digo a Marian.

—Aunque no lo creas, Chep Chij, es cierto —me contesta alguien con una sonrisa.

Sin más que comentar me retiro para evitar escuchar comentarios tontos sobre mi opinión. Lo que los demás creen como cierto, a mí me parece no tener sentido ni lógica; sólo por el hecho de que las gallinas y el perro tengan mordidas no quiere decir que un hombre convertido en coyote haya aparecido para matarlos. Hasta la historia del J-ik’al, que me ha contado mi abuela, es más creíble, ya que he oído testimonios de que lo han visto y hasta me lo han descrito.

Llegó a mi casa y no encuentro a mi madre. Entro a mi cuarto, me quito la camisa para calmar el calor que cargo, me recuesto sobre la cama para descansar y sin cerrar mis ojos me pongo a pensar si de verdad existe lo que había escuchado, mientras oigo el alegre canto de las aves. Como ráfaga se presenta en mi mente un lejano recuerdo de cuando apenas tenía nueve años: “Nosotros tenemos jchanultik, un animal que nos representa en la vida. Puede ser un jaguar, coyote, mico o cualquier animal. Entre más fuerte sea el ser que nos representa, más fuerte es la persona. Si ese animal se muere, también la persona habrá muerto.” Aquellas palabras me las dijo el curandero Mol Manvel, después de haber rezado y enterrado un gallo en el centro de la casa, como ofrenda para la madre tierra pidiéndole permiso para que nos permitiera vivir en este lugar. Así fue la inauguración de nuestra casa, con incienso, velas, flores y juncia regada en el suelo. De eso ya pasaron ocho años.

Escucho voces en la cocina, son mi madre y mi tía platicando del brujo. Es de lo único que hablan en estos momentos, cada quien da su propia versión. Unas bocas contradicen a otras, algunos afirman que el asesino es un niño y que su nahual es un lobo. Me levanto y me pongo una camisa para ir a la cocina. Antes de entrar ya escucho a mi tía:

—Mata vacas, borregos, mata de cinco a seis gallinas cada noche. Se las lleva y las deja tiradas en el camino. Lo de hoy es apenas el inicio. Y seguro es imposible detener a este coyote, brujo o lo que sea. Varios lo han intentado matar y no pudieron. Cuando han querido dispararle, las escopetas dejan de funcionar. ¡Estamos perdidos! ¡Acabará con nuestras gallinas! —platica mi tía dramáticamente.

Capto las palabras y pido que se callen, que no asusten a mi hermanito que está presenciando la charla con su mirada inocente.

Después de un buen rato mi tía concluye con su visita. Mi madre me hace de comer. Yo la observo con admiración. Me gusta ver su vestimenta de flores, mientras está junto al hermoso y sagrado fuego. Con el tiempo se van consumiendo las leñas y el irrisorio humo que se libera de ella, escapándose por el techo poblado de tejas de la cocina. Me dice que irá, junto con mi hermanito, a ver a mi abuela que se encuentra enferma. Se quedarán a dormir en su casa, para que no se sienta sola con su enfermedad. Le digo que se vayan, y yo los alcanzaré al día siguiente para cuidarla.

Mientras mis conejos brincan en el patio de la casa, mi madre me dice que ya se le ha acabado la comida y que tengo que ir al monte a buscarla. Agarro una bolsa, un machete y tomo mi camino. Avancé muy rápido, para regresar lo más pronto posible, antes de que mi madre y mi hermano agarraran camino rumbo a la casa de mi abuela.

En la bolsa que cargo con la mano derecha regreso con hojas de frijol botil y de monte, que no sé cómo se llaman, pero sé que son las únicas plantas que pueden sobrevivir más tiempo en época de sequía. En mi camino me encontré con una serpiente, verde como las hojas. Con mi corazón afligido le dije:

—Sagrado animal, sagrado ser de la madre tierra, no te estoy diciendo, no te estoy haciendo nada. Sólo estoy pasando, sólo estoy caminando. No he dicho nada, no he robado nada. Tan sólo quiero proseguir mis pasos sin que me dañes, ni que te dañe.

Prosigo mis pasos sobre la verada. Cuando vi aquella serpiente recordé las enseñanzas de mi abuela Chepa, cuando me regañaba y me decía que las verduras crudas invocaban a las serpientes verdes.

Al regresar a mi casa, mi madre me interroga del por qué me he tardado y le di las razones.

—Qué bueno que no te pasó nada. No sé qué le hayas hecho a las serpientes, que siempre te encuentras con una cuando vas al monte —me dice con ligera sonrisa.

Cuando mis padres se fueron me ordenaron cerrar bien la casa, y me dijeron que no saliera a ningún otro lugar:

—Lo del lobo es cierto, ¡todos lo han visto! —me grita mi mamá cuando ya iban rumbo a la casa de mi abuela.

Mis padres me dejaron solo y la noche ya ha caído. Me siento inspirado a escribir versos, pues es una de las cosas que más me gusta hacer. Eso me hace sentir bien conmigo mismo y lo hago para desahogarme en algunas ocasiones. Agarro una hoja y un lápiz. Me siento frente a la mesa de madera, desde ahí me alcanza el reflejo de la luna llena causada por la cubeta de agua que está cerca de la puerta que aún tengo abierta. Escribo lo mejor que puedo:

Sueño

HOY HE SOÑADO EL AYER,

he visto el llanto de mis ancestros

sobre lo que fue y lo que es de la vida.


Todavía le rezan al padre, madre

del cielo y de la tierra,

para que no los arroje en el abandono;

sobreviva la cultura,

herencia de mi linaje.


Salgo de mi casa para observar a la sagrada señora luna, que parece un comal elevado en el cielo. Brilla como nunca la había visto, da luz a los caminos, de modo que para caminar sobre la noche no se necesita de una lámpara. Al parecer son las diez de la noche, hace frío y me decido a irme a dormir.

Al poco rato escucho un sonido que me despierta. Fue como una especie de rasguño. No distingo de dónde proviene y me levanto apresurado, creyendo que al estar de pie puedo escucharlo mejor. Viene de la sala de la casa. Doy unos pasos y me doy cuenta que el ruido está en la ventana, “¿será cierto del hombre que sale a caminar como un coyote?”, me pregunto mientras camino cautelosamente. No sé si temo de lo que veré, pero no quiero asustarlo porque lo quiero conocer. Me voy acercando y no veo nada, sólo la ventana de la pared con sus cristales trasparentes, “ya se habrá ido”, pienso. Me asomo por la ventana sin abrirla, y escucho el rasguño de nuevo. Siento que me desmayo de miedo, mi corazón está a punto de salirse de mi pecho. Otra vez escucho ruidos, pero ahora es el árbol de durazno que está cerca: se mueve por el viento de la noche y una de sus ramas llega hasta la ventana. Trato de tranquilizarme: “Méndigo árbol, que susto me has metido, pero mañana que amanezca te voy a derrumbar, ya verás”, pienso.

Regreso a dormir, y al poco tiempo de nuevo me despiertan unos ruidos extraños. Tomo mi teléfono, que había quedado a mi lado izquierdo y reviso la hora: es la medianoche. Me levanto y me asomo por la ventana del cuarto. Veo la luna. Estando aquí escucho nuevamente los sonidos, que se originan en el techo de la casa, parece ser unos pasos. De nuevo empieza a tejerse un gran miedo en mí. “Ahora que será, creo que ese sonido no puede ser producido por un árbol como la de hace rato”. No sé qué hacer.

Siento valor, me armo de valentía: “Voy a salir a ver qué es. Sé que mi madre me dijo que no saliera, pero ni modos, porque ahorita voy a salir”. Agarro el machete que mi padre tiene al interior de la casa, para cualquier emergencia y parece ser esta la ocasión. Abro sigilosamente la puerta, me dirijo a donde están las gradas que mi padre construyó para subir y bajar del techo de la casa. Comienzo a ascender los escalones delicadamente y por el miedo se me cae el machete. Con el sonido alerto a aquello que me ha despertado, parece venir hacia mí. Me echo a correr y entro a la casa como si temiera de conocer la realidad.


Mi corazón bombea aceleradamente por el susto, “¿qué es esa cosa?”. Salgo de nuevo, esta vez más preparado y decidido. Uso la escopeta que es de mi padre, y antes de mi abuelo Chep Chij. Recuerdo que de él tengo mi nombre; el Chij fue un sobrenombre que le pusieron a él, porque fue un gran cazador de venados y hasta el día de hoy nos conocen como la familia Chij. Eso he recordado, y algo que se había olvidado es que no sé cómo utilizar la escopeta. Decidí utilizarla, porque no podía haber mejor ocasión para hacerlo.

Salgo al patio cuidadosamente. Esa cosa sigue en la azotea. Me escondo detrás del pequeño árbol de limón, que está en el patio a unas dos o tres brazadas de distancia de donde se encuentra la escalera y espero a que descienda por los escalones. El cielo empieza a nublarse y se apaga la luz de la luna. Ya no distingo nada a mi alrededor, sólo lo consigo con la ayuda de una lámpara, ya que el único foco que alumbra nuestro patio se ha fundido.

No baja aquella cosa. Arrojo una piedra hacia donde está y empieza a descender por las gradas. El susto me domina y me doy cuenta de que se me he olvidado algo atrás, ya no tengo conmigo la lámpara y ya no quiero ir por ella.

Veo un ser con orejas, que tiene la cabeza como de un perro. No distingo más por la oscuridad, empiezo a apuntarle. Jalo el gatillo y la escopeta no funciona. Mi miedo se multiplica y recuerdo de lo que hablaba mi tía. “Entonces es cierto y yo que no creía”. No sé qué hacer, y estoy sorprendido de lo que mis ojos distinguen en la oscuridad, parece dirigirse hacia mí y siento mi pantalón mojarse con un líquido tibio…

Desperté y me levanté para entrar a la casa. Reviso la escopeta y me río al darme cuenta de que no tiene ninguna bala.



"Lijulav-Desperté" fue publicado en la antología colectiva "Palabra de jaguar"









"Lijulav-Desperté", es un cuento creado, escrito y traducido por Andrés ta Chikinib. Este cuento fue publicado en el 2019 en la antología colectiva y multilingüe "Sk'op Bolom-Sk'op Choj-Palabra de Jaguar".

7 visualizaciones0 comentarios

Entradas Recientes

Ver todo
Publicar: Blog2_Post
bottom of page